Če se v teh dneh tudi vi kaj sprehajate po decembrskih nakupih, nikar ne spreglejte tistih čudovitih skodelic, na katere napišemo vaše ali obdarevalčevo ime.

Samo prosim vas, ne izberite tistih v ljubljanskem City Parku, pred XYZ-jem, ker se vam zna narediti, da morda ime na skodelicah ne bo pravilno napisano. Zakaj? Ker niti cene ne znajo napisati po slovensko. Ime na skodelici namreč stane 5 euro!

Grrrrrrrrrrrrrrrrr

Btw: Vse najboljše mojemu nevidnemu mentorju!

katarina

V mrzlih decembrskih dneh me vedno pogreje misel na Barcelono, tisti košček sveta, kamor se tako rada vračam.

Slika je z najbolj slavne ulice v Barceloni, La Ramble. Natančneje gre za palme sredi križišča. Paelle, sangrie, žurov in občutka po svobodi se zares ne pozabi. Hvala, Petra, Irena, Neva, Erika, Miha.

Keti

Vikend je minil v znamenju zabav. Ne samo, da smo bili v Havani, bili smo tudi na izboru Femme Fatale leta 2007. Kako je bilo prijetno, ko ni bila niti ena stvar po službeni dolžnosti, ampak samo za dušo. Ne morem vam povedati, kako lepo je, ko se človek počuti zaželeno in polno energije …

Najprej Havana. Prijetno, pristno, nabito. V znamenju Mojita in Cube Libre. Pa ruma Havane seveda. Vsaj eno uro in pol. Dokler je šov trajal. Ko je latino glasbo nadomestila unc unc, pa smo pobegnili iz dvorane. Zvok je ubijal. Tako da moram povedat, da je bila sama prireditev super, toda škoda, ker se je salsa potem ustavila.
Na prireditvi sem srečala bratranca Aljaža (ponosni smo nate in na tvoje nagrade) iz AGRFT-ja in njegovo spremljevalko Laro. Bojda sem tam videla tudi nekaj ostalih znancev, ampak se jih ne spomnim. Žal.

Katarina, Aljaž in Lara.
Foto: Saša Despot

Keti in Mitja v Havani.
Foto: Saša Despot

Druga zadeva je bila Femme Fatale. Izbrali so Nino Ivanič in kar se mene tiče so izbrali prav. Na odru je bila res prava princeska in je spominjala na Sarah Jessico Parker. Sama prireditev je super uspela, zares so se potrudili in sem ponosna nanje! Zares fantastično!

Fatalke Dela Revij. Prav vse!
Foto: Saša Despot

Lepo je bilo v družbi mojih bivših bodočih sodelavk in sodelavcev. Počutila sem se tako domače in zaželeno, meni je bilo zares fenomenalno. Hvala vsem, da me tako lepo sprejemate nazaj!

Keti in Mitja na Fatalkah. Očarana!
Foto: Saša Despot

Skratka, popoln vikend. V soboto delo, v nedeljo kosilo pri Urški. In grehi s tiramisujem. Večer je minil v znamenju piškotkov. Tistih, ki te popeljejo naravnost v nebesa. Zaradi njih so bili vsi občutki še intenzivnejši.
Špica!

Katarina

Na poti do Premanture (tudi do Pule), če se peljete čez Buzet, ugledate zanimiv znak, ki se ga ne splača spregledati.

No, da bi videli, kaj se tam nahaja, sva z Ireno jasno krenili s poti in iskali Baziliko Sv. Petra. Pa sva našli šest hiš in kup gnoja (dobesedno).
Kam je šlo poletje ‘07?

Še dobro, da naslednji teden krenemo v DUBLIN!

Danes se začenja moj prvi podiplomski šolski dan;)

Katarina

Ne vem, če sem to že kdaj razkrila, toda sem in tja na svoji koži testiram tisto, kar napišem. Kar tako, da ne pišem traparij in ne kopiram misli. In predvsem, da ne prodajam bučk.
No, zadnjič sem pisala o postu. Zadeva se mi je zdela kar zanimiva, predvsem zato, ker sem v zadnjem času pojedla več sendvičev iz avtomata kot prej v štirih letih svojega študentskega življenja na faxu. In sem se odločila, da testiram očiščevanje telesa. Začelo se je s 100% naravnimi sokovi, za katere sem ugotovila, da so vse prej kot 100%. Po nekaj dneh vseh ‘zdravih’ proizvajalcih sokov (zanimivo, počutila sem se presenetljivo super), sem se odločila, da sama začnem s sokovi. 15 kg pomaranč približno 24 evrov in dobrih 8 litrov čistega (100%!) pomarančnega soka. To je bilo za slabe štiri dni.
Zadevo sem ponovila še ene dvakrat, seveda mi je proizvajanje soka vzelo vsaj dve uri vsake štiri dni. Po desetih dneh prečiščevanja sem sedaj na oreščkih. Najbrž je post trajal premalo časa, da bi se na meni poznale kakšne drastične spremembe, počutje pa je bilo kar v redu. Razen dveh dni, ko sem si zares zaželela kakšnega toplega obroka.
Torej: nauk je: če se odločite za post, sami naredite pomarančni sok. Pa grozdnega (je zelo sladek) in korenčkovega.
Pa smo že malce lažji in samozavestnejši in bomo blesteli na jutrišnji modni reviji v Celju;)

Katarina

Spoštovani dragi bralci mojega bloga (se pravi Sušnik jr., Uroš, Tim, Irena, Luka pa Vanja):
Jaz sem dala odpoved!!!!! Dogodki na žurnalu24 so privedli do tega, da sem si rekla: Bilo je dovolj. Tri mesece mojega življenja, tri ključne, dragocene mesece sem jim dala. Ampak – ker v življenju ne bom in ne želim početi v stvari, v katerih ne uživam – je bilo dovolj. Zatorej se čez nekaj tednov spet odpravim novim dogodivščinam nasproti. S študentskim statusom v roki, jasno!

Pa nič več zamujenih vlakov iz Litije do Ljubljane. In nič več stresnih dni do devetih zvečer. Samo še siva cesta na poti na jug. In zaužitje življenja skozi obe nosnici!

Spet ena fotka: Džoko in Jaz. Na Maškaradi letos septembra. Nisem še pisala o tej žurki. Enaboljših zadevščin ever. Pa Joške v’n so bile ta glavne, se ve. Rdečih oči pa zanalašč nisem popravljala. Je bolj sexy;)

Katarina

Petek, 21. september 2007, v eni ulici, pravokotni na Šmartinko.
Čakamo in čakamo.

Takole čakamo. Res nam je hudo. Brata Sušnik, in moj bratranec Luka alias Lipi. Druščina se je zbrala, da bi šla jadrat. No, čakali smo pa šoferja. Ki je vedno točen. Samo v petek ni bil. Po dveh urah čakanja, šestih pločevinkah piva in nekaj partij taroka se je končno prikotalil. Moj Miški (pa ni tisti Knez Miškin iz Dostojevskega Idiota – a-a!), ki smo ga vsi tako neskončno čakali se je pripeljal nekaj pred sedmo zvečer.
In smo se odpravili. Proti Vrsarju. Jaz in štirje tipi. Lahko si predstavljate, kakšen je bil feeling, ko sem mislila, da sem edina trezna med vožnjo skozi ovinke. Aj aj aj. No, v Vrsar smo prispeli nekoliko pred deveto zvečer in moram vam povedat – bila sem neskončno navdušena. Ok, vedela sem, da je Lukova barkačica Zewla (morala bi biti zemla, pa je Lipi mal zbrkljal tele črke in zdej majo še Italijani problem, da izgovorijo ime njegove jadrnice) stara skorej 30 let, ampak hey – to je bilo pravo presenečenje. Luka, zares si jo opedenal, čestitam! Sem se tut jest zaljubila vanjo!

The very next morning je zgledal nekako takole. Po taroku in zajebancijah zvečer, sva z Mitjem dobila kapitanovo kabino in zato je Peter spal na tleh – se opravičujem! Res si se mi smilil. Na tej točki naj se opravičim obema bratoma Sušnik in mojemu bratrancu, ki sem jih v soboto dvignila pokonci – lulat je blo treba, priznam.

Ampak pogled na marino navsezgodaj zjutraj je bil pa čudovit. In škoda, da sem zamudila sončne vzhode…
Pol smo se pa hitro zbudili, zelo hitro.

Midva z Miškijem sva pripravila zajtrk, Luka pa Matjaž sta pa začela bolj zgodaj. Sam ne z zajtrkom. “A štekaš, debil?” No, Aljaž, pogrešali smo te! Pa spet si zahinavil. Boš nadoknadil, a štekaš, debil? No, ok, bil je skrajni čas za vstajanje. Najprej dve pivičke, pa kakšnega smo zvili (češnjev tobak, da ne bo pomote), pol pa brata Sušnik z byboatom na kopanje. Uživancija na kvadrat. Čez par minut smo izpluli. In se predajali užitkom. In zadišalo je po svobodi.

Tole vam zelo težko opišem, ampak bilo je zares božansko. Samo širno morje, pa kakšen svetilnik pred nami, kakšna zastavica za čeri in nekaj drugih jadralcev. Feeling, kot da bi pobegnila stran, je uspel. Na tisti točki si nisem želela ničesar drugega. Vse je bilo popolno. Na tej točki bi lahko prilimala enega od milijontih filmčkov, ki sem jih posnela, ampak ne znam:( Se priporočam, da me kdo nauči, ki zna. Lapo prosim!!! Da boste videli, da je bilo zares špica.
Prvi dan je torej minil v znamenju byboata, piva, taroka in morja, morja in še enkrat morja. Odlično. Proti večeru se je pridružila še od Luka tanartabolša polovica Vanja in ekipa je bila skoraj popolna (Aljaž, da nikol več ne zahinaviš, a štekaš debil?).
Zdej moram pa še mal naše utrinke pokazat. Vse. Po vrsti. Jih je blo treba s sephio poslikat, ker je naša stara klapa skor res že za v okvir. Ampak jih je bilo pa kul imet okoli sebe. Priznam.

A vam jih je dost? Seveda, da še ne.
Moramo še posebej predstavit kapitana ekipe, pa kopanje treh mušketirjev in eno tihožitje za na konec (moja najljubša slika tega vikenda – poleg seveda stotih z Miškijem):

Na tej točki bi spet lahko dodala kakšen filmček o tem, kako smo iskali delfine, ampak kaj hudiča, ko nimam pojma, kje se vtaknejo noter;) A štekaš, debil?
To je bil najlepšejši vikend ever. Moram pohvalit Lipega pa njegovo Vanjo. Zares sta se potrudila in obljubimo, da pridemo takoj, ko bo spet možno. Pa ko bo treba na jadrnici kej postoriti tut. Ker tole je bilo zares magic!!! Hvala bratoma Sušnik. Za trenutek sem se spet vrnila v preteklost – no, Peter, jest VEM, da boš ti kmalu odličen mož, k posodo znaš v nulo pomit; Matjaž – tebe pa upam, da niso V.D-jevke ubile, ampak je bilo vredno ane? Pa res bratranec pa Vanja – radi vaju imamo. Zdej sem pa že preveč osladna. Sam še Miškinu enga lubčka!
Pa na tej točki naj še lepo pozdravim lastnika Porcheja v Vrsarju in mu sporočam, da se mi mal smili, k ma tisto ubogo ribiško brkačico. Ga bomo drugič povabili, da prespi pri nas.

Katrin

(Irena v elementu – rikverc do otoka jasno)

(Irena in Keti na kavi)

(Na blejskem otoku – rikverc)

Se mi zdi, da je bilo zadnje čase preveč objav negativno obarvanih. Zato tokrat objavljam nekaj utrinkov s pohajkovanja po Blejskem otoku.
Ne, ne mečite me v isti koš, kot vse tiste Slovence, ki se brez domišljije na blejsko kremšnito odpravijo v nedeljo popoldan! Midve z Maškarado (beri: Ireno) sva to naredili nekoliko drugače. Naslednji dan po uradnem diplomiranju moje najboljše prijateljice, sva se odpravili na Bled. Nasmehi turistov, pa zbegani Angleži in še bolj neprijazno osebje hotela Toplice (z močnim gorenjskim naglasom lahko zbledi ves blišč prestižnega hotela) nama niso pokvarili dneva. Protestirali sva proti visoki ceni blejske pletne in sami najeli čoln. Lahko si predstavljate dve gorenjski deklini, nevešči veslanja. Kako je to izgledalo, vam raje ne povem. Morda le to, da sva na otok veslali vzvratno (po gorenjsko: rikverc). Polno smeha, zajebancije, pa pregovarjanja z vozniki pleten, da so oni tisti, ki vozijo kontra, so zaznamovali najin dan. Enega boljših dni v življenju. Da o uhanih, martiniju, številčnih porokah na otoku (ja pa ne, da bodo eni res sufer furali?) in odlični večerji na konu dneva sploh ne izgubljam besed.
Ej, Irena, kaj če bi vpisala še en fax? Tale dan je bil odličen!

Katrin

Po dolgem času sem se odločila, da refresham moj blog. Se mi zdi prav, da zlijem svoje misli na stran…

Torej:

Keti je diplomirala. Diplomirala je tudi Irena. In potem se zgodi, da gremo delat traparije na nebo. Zakon. ZAKON!!!
“Boš vidla, kak bo fajn tam gor, čuj,” so bile prve spodbudne besede mojega bratranca Tima, preden je prižgal motor. Kar naenkrat sem onemela. In če sem bila še trenutek pred tem korajžna do konca in sem mislila, da bo cel svet lahko moj tam na nebu, me je v naslednjem trenutku zbodlo v prsih. Precej. “Sera Delta Golf, prepared for start,” sporočilo kontrolnemu stolpu, jaz pa pozelenela. Čez tri sekunde se je hitrost dvignila na dobrih sto kilometrov na uro, jaz pa sem se prijela Tima. No, noben mi ni povedal, da čuveni Pipistrel, ki ga je Nasa označila za najboljše ultralahko letalo na svetu (btw. delajo ga v Ajdovščini in če mene vprašate, je g. Ivo Boscarol zares car), nima ročaja, za katerega bi se človek lahko prijel, ko mu srce skoči v hlače. Čez nekaj trenutkov sva bila približno 400m nad letališčem (po moje nekje na cca 800-900 metrov nad morjem), pod nama pa pol Slovenije. Ne veste, kakšen občutek je, ko te od tal loči samo navadno pleksi steklo. No, še posebej ne veste, kako je, ko začne pihat veter, Tim ti pa reče, da lahko pilotiraš. Da so ročke še bolj občutljive od avtomobilskega volana, sem začutila šele, ko sem jo prehitro nagnila navzdol. In potem sem gledala skoraj direkt na zemljo. “To je pa tako kot vlak smrti v Gardaland,” sem vpila in obenem premišljevala, da niti slučajno feeling ni isti. Tam imaš tirnice, točno veš, kam greš. V tem primeru pa se je Tim malo “hecal” in ob tem neizmerno užival. Priznam, da me je bilo po dolgem času spet strah. Adrenalin pa v žilah na ful! Priporočam vsakemu adrenalin freaku in komi čakam, da nas Tim popelje nad oblake.
Aja, še to moram povedat: Irena se je držala precej bolje od mene, bojda ji je bilo darilo za diplomo všeč;) Tudi Mitju. Samo ga ne bom preveč razvadila. Prvi trije meseci so izgleda najslajši..
Prepričana pa sem, da bomo čimprej ponovili. Še posebno zaradi dobre družbe in občutka, da zopet živim! Hvala vsem trem. Carji ste. In rada vas mam.

Katrin