No, pa smo ga dočakali. Opazke mojih kolegov, da je prvi Slovenski brezplačni dnevni časopis nekoliko tanek, me niso prizadele. Včeraj sem bila tukaj do devete zvečer. Rahlo pregorevam. Ampak sem ponosna, da smo ga naredili tako, kot so rekli nadrejeni. Vključno s Helgetom pa Klausom. Karkoli že to pomeni.
Danes sem naredila en članek o raziskavi, ki so jo izvedli na enem centru Siroti Survey Intelligence. Številni anketiranci ne marajo svojih šefov in so prepričani, da so manj sposobni kot oni sami. Jaz bi se zamislila. Seveda – s poudarjanjem hierarhije na čelu.
Nazaj k Žurnalu24: Da smo izšli, je bilo zavohati danes, ko so nas na uredništvu čakali topli rogljički. To pa je bilo tudi vse ob prvi številki. Kar je še vedno bistveno več kot ob izidu spletne strani!
Ugotovila sem, da še vedno ne obstajam. Ni me ne v ekipi printa (postavljam 19. stran in izbiram vsebine), ne v ekipi online-a (Življenjski stil). No, počasi se bom začela spraševat, če v ekipo sodijo samo tisti, ki imajo nad 1500 € neto plače.
Nevermind. Meni je všeč. In napovedujejo velik hit. Čeprav kot t.i. intelektualka pogrešam poglobljene vsebine, kot sem jih bila nekdaj navajena v sobotni prilogi. Toliko o Žurnalu24. Pa saj si boste tako ali tako ustvarili lastno mnenje.
Jaz pa jadram naprej. Med Litijo in Ljubljano, med Ljubljano in Preddvorom. In si mislim svoje.
Kmalu se začnejo predavanja na faksu. Podiplomska. Komaj čakam občutek, da živim!
Katarina
