Petek, 21. september 2007, v eni ulici, pravokotni na Šmartinko.
Čakamo in čakamo.
Takole čakamo. Res nam je hudo. Brata Sušnik, in moj bratranec Luka alias Lipi. Druščina se je zbrala, da bi šla jadrat. No, čakali smo pa šoferja. Ki je vedno točen. Samo v petek ni bil. Po dveh urah čakanja, šestih pločevinkah piva in nekaj partij taroka se je končno prikotalil. Moj Miški (pa ni tisti Knez Miškin iz Dostojevskega Idiota – a-a!), ki smo ga vsi tako neskončno čakali se je pripeljal nekaj pred sedmo zvečer.
In smo se odpravili. Proti Vrsarju. Jaz in štirje tipi. Lahko si predstavljate, kakšen je bil feeling, ko sem mislila, da sem edina trezna med vožnjo skozi ovinke. Aj aj aj. No, v Vrsar smo prispeli nekoliko pred deveto zvečer in moram vam povedat – bila sem neskončno navdušena. Ok, vedela sem, da je Lukova barkačica Zewla (morala bi biti zemla, pa je Lipi mal zbrkljal tele črke in zdej majo še Italijani problem, da izgovorijo ime njegove jadrnice) stara skorej 30 let, ampak hey – to je bilo pravo presenečenje. Luka, zares si jo opedenal, čestitam! Sem se tut jest zaljubila vanjo!
The very next morning je zgledal nekako takole. Po taroku in zajebancijah zvečer, sva z Mitjem dobila kapitanovo kabino in zato je Peter spal na tleh – se opravičujem! Res si se mi smilil. Na tej točki naj se opravičim obema bratoma Sušnik in mojemu bratrancu, ki sem jih v soboto dvignila pokonci – lulat je blo treba, priznam.
Ampak pogled na marino navsezgodaj zjutraj je bil pa čudovit. In škoda, da sem zamudila sončne vzhode…
Pol smo se pa hitro zbudili, zelo hitro.
Midva z Miškijem sva pripravila zajtrk, Luka pa Matjaž sta pa začela bolj zgodaj. Sam ne z zajtrkom. “A štekaš, debil?” No, Aljaž, pogrešali smo te! Pa spet si zahinavil. Boš nadoknadil, a štekaš, debil? No, ok, bil je skrajni čas za vstajanje. Najprej dve pivičke, pa kakšnega smo zvili (češnjev tobak, da ne bo pomote), pol pa brata Sušnik z byboatom na kopanje. Uživancija na kvadrat. Čez par minut smo izpluli. In se predajali užitkom. In zadišalo je po svobodi.
Tole vam zelo težko opišem, ampak bilo je zares božansko. Samo širno morje, pa kakšen svetilnik pred nami, kakšna zastavica za čeri in nekaj drugih jadralcev. Feeling, kot da bi pobegnila stran, je uspel. Na tisti točki si nisem želela ničesar drugega. Vse je bilo popolno. Na tej točki bi lahko prilimala enega od milijontih filmčkov, ki sem jih posnela, ampak ne znam:( Se priporočam, da me kdo nauči, ki zna. Lapo prosim!!! Da boste videli, da je bilo zares špica.
Prvi dan je torej minil v znamenju byboata, piva, taroka in morja, morja in še enkrat morja. Odlično. Proti večeru se je pridružila še od Luka tanartabolša polovica Vanja in ekipa je bila skoraj popolna (Aljaž, da nikol več ne zahinaviš, a štekaš debil?).
Zdej moram pa še mal naše utrinke pokazat. Vse. Po vrsti. Jih je blo treba s sephio poslikat, ker je naša stara klapa skor res že za v okvir. Ampak jih je bilo pa kul imet okoli sebe. Priznam.
A vam jih je dost? Seveda, da še ne.
Moramo še posebej predstavit kapitana ekipe, pa kopanje treh mušketirjev in eno tihožitje za na konec (moja najljubša slika tega vikenda – poleg seveda stotih z Miškijem):
Na tej točki bi spet lahko dodala kakšen filmček o tem, kako smo iskali delfine, ampak kaj hudiča, ko nimam pojma, kje se vtaknejo noter;) A štekaš, debil?
To je bil najlepšejši vikend ever. Moram pohvalit Lipega pa njegovo Vanjo. Zares sta se potrudila in obljubimo, da pridemo takoj, ko bo spet možno. Pa ko bo treba na jadrnici kej postoriti tut. Ker tole je bilo zares magic!!! Hvala bratoma Sušnik. Za trenutek sem se spet vrnila v preteklost – no, Peter, jest VEM, da boš ti kmalu odličen mož, k posodo znaš v nulo pomit; Matjaž – tebe pa upam, da niso V.D-jevke ubile, ampak je bilo vredno ane? Pa res bratranec pa Vanja – radi vaju imamo. Zdej sem pa že preveč osladna. Sam še Miškinu enga lubčka!
Pa na tej točki naj še lepo pozdravim lastnika Porcheja v Vrsarju in mu sporočam, da se mi mal smili, k ma tisto ubogo ribiško brkačico. Ga bomo drugič povabili, da prespi pri nas.
Katrin
