Če se v teh dneh tudi vi kaj sprehajate po decembrskih nakupih, nikar ne spreglejte tistih čudovitih skodelic, na katere napišemo vaše ali obdarevalčevo ime.
Samo prosim vas, ne izberite tistih v ljubljanskem City Parku, pred XYZ-jem, ker se vam zna narediti, da morda ime na skodelicah ne bo pravilno napisano. Zakaj? Ker niti cene ne znajo napisati po slovensko. Ime na skodelici namreč stane 5 euro!
Grrrrrrrrrrrrrrrrr
Btw: Vse najboljše mojemu nevidnemu mentorju!
katarina
Katarina je danes doživela svojo prvo objavo v Smrklji, ki je izgledala nekako takole:
V glavnem: Tajska je še zmer panika, Katarina pa izpolnjuje želje veselim najstnikom … Don’t make me go to Las Vegas instead of Thailand!
Katarina (upanje umre zadnje)
“7 centi pete si mi dal? Jaz se bom ubila v tem.”
“Ti boš diplomirala v tem.”
Keti. Ob pol treh zjutrej.
Občutek: grozen in povožen, naredila katastrofalno napako. Kesam se, never again, obljubim, ker ni bilo tako mišljeno!!!
Občutek št. 2: še nihče me ni imel tako rad. Ljubim ga medtem ko gledam, kako nastajajo čuda pod njegovimi rokami.
“Meni gre pa na živce televizija.”
“Meni grejo pa na živce punce, ki težijo.”
“Meni gre pa na živce halooooo.”
“Lubčka.”
Ne, ne bom pisala reportaže o včerajšnji modni reviji v Celju, ker se bojim, da bi do dogodka pristopila preveč kritično. Mi je bilo zelo hudo, da je nekaj tako elegantnega in tako fantastičnega prišlo na vrsto šele eno uro in pol po predvidenem času. Čeprav je na vstopnicah jasno pisalo, da naj na dogodek pridemo točno, ker bo potekal šov v plamenih.
Kakorkoli, hotela sem, da bi bila princeska. Saj poznate tisto zgodbo o pepelki, ki se čez noč spremeni. No, sirkovo krtačo in kavbojke se zamenjala za črno balonasto oblekco s srebrnim pasom. Žal slik o tem ni, zato morda o moji opravi kaj več kdaj drugič.
Da o makeupu, modnih dodatkih, frizuri in francoski manikuri sploh ne govorim. Enkrat za spremembo je bilo popolno.
Ko sem skozi vrata stopila v srebrnih čeveljcih, okrašenimi s kristali Swarovski, se mi je zdelo, da se je svet ustavil.
No, bila sem edina. Njegov pogled se ni ustavil na meni. Morda za trenutek. Ampak nisem bila pepelka, ki bi vzela dih.
Nisem tak tip človeka, ki jemlje sapo. Vsaj enkrat bi bila pa rada. No, morda čas še ni prišel.
Kakorkoli, zaljubila sem se v čevlje, v kristalčke in v lahkotnost koraka s srebrno peto. In v občutek ob dveh zjutraj. Čeprav je bilo egotripersko. Do konca!
Katarina
Ne vem, če sem to že kdaj razkrila, toda sem in tja na svoji koži testiram tisto, kar napišem. Kar tako, da ne pišem traparij in ne kopiram misli. In predvsem, da ne prodajam bučk.
No, zadnjič sem pisala o postu. Zadeva se mi je zdela kar zanimiva, predvsem zato, ker sem v zadnjem času pojedla več sendvičev iz avtomata kot prej v štirih letih svojega študentskega življenja na faxu. In sem se odločila, da testiram očiščevanje telesa. Začelo se je s 100% naravnimi sokovi, za katere sem ugotovila, da so vse prej kot 100%. Po nekaj dneh vseh ‘zdravih’ proizvajalcih sokov (zanimivo, počutila sem se presenetljivo super), sem se odločila, da sama začnem s sokovi. 15 kg pomaranč približno 24 evrov in dobrih 8 litrov čistega (100%!) pomarančnega soka. To je bilo za slabe štiri dni.
Zadevo sem ponovila še ene dvakrat, seveda mi je proizvajanje soka vzelo vsaj dve uri vsake štiri dni. Po desetih dneh prečiščevanja sem sedaj na oreščkih. Najbrž je post trajal premalo časa, da bi se na meni poznale kakšne drastične spremembe, počutje pa je bilo kar v redu. Razen dveh dni, ko sem si zares zaželela kakšnega toplega obroka.
Torej: nauk je: če se odločite za post, sami naredite pomarančni sok. Pa grozdnega (je zelo sladek) in korenčkovega.
Pa smo že malce lažji in samozavestnejši in bomo blesteli na jutrišnji modni reviji v Celju;)
Katarina
Preživela sem prve štiri dni brez. Brez dotikov, ki sem se jih v preteklih mesecih zares navadila. Brez toplih noči in vročih poljubov. Namesto tega številna sms sporočilca, ki so pričala o tem, da bo vse ok, da bo zares vse v redu, da naj se ne bojim.
Hvaležna sem za štiri dni in za občutek, da obstajajo boljši trenutki zame. Verjamem, da se bova potrudila – ker verjamem v ljubezen.
Preživela sem vikend Z! Z Ireno, Timom in Petro. Petra (Mi Prima) se je v četrtek vrnila iz trimesečnega pohajkovanja po Španiji. Polna navdušenja je ves čas pošiljala fotke iz Barcelone in ostalih delov. Sovražim jo. Irena je na pol jokala: “Ej, Keti, a se ti spomniš najinih planov? Tristo jurjev, pa greva na štop, pol greva pa še v Argentino, pol pa ne šmirglava in greva brez denarja še v Azijo?” Ja, vem, vse vem. Namesto tega pa podpisani pogodbi v najinih službah, v katerih furava suffer. In namesto, da bi se pogovarjali, kdaj greva spet kam, se pogovarjava o tem, katera služba je bolj bedna. Padli sva v povprečje. V neumno sivo povprečje. Za nameček vsega sem danes še izvedela, da imam čisto povprečno plačo. Da je moje življenje povprečno. Moje! Ki to nikoli ni nameravalo postati.
Prilagam dve najljubši fotki, ki sva ju z Ireno naredili pred začetkom letošnjega poletja. Takrat, ko se nama sanjalo ni, da nama bo nekaj dni na morju vse dalo in vse vzelo hkrati. Ne bom trpela!
Katrin
Sem ena tistih, ki se je pred dvema mesecema priključila mlademu kolektivu na www.zurnal24.si. Ponosno (ali pa tudi ne) so mi nadeli naziv online novinarke. Karkoli že to pomeni. Zame vse prej kot novinarstvo. Prej tovarno 21. stoletja, kjer se sedi pred računalnikom in vnaša novice na splet. Obljubili so terensko delo. Kdaj bo prišlo na vrsto, niti sami ne vemo, ker je prej treba postoriti še toliko stvari.
No, nevermind. Nekako mi bo uspelo. Ena prijateljica je rekla: “Vztrajaj, ker bo to pisalo v tvojem CV-ju.” No, meni se zdi to nesmiseln razlog za vztrajanje. Nima veze, glavno je, da bo v CV-ju. Četudi to pomeni, da pet let delam stvari, ki me ne veselijo.
Pa pojdimo naprej, mimo vsega. Recimo, da je služba kul samo zaradi ljudi, ki me obkrožajo. Samo zaradi super ekipe, ne pa tudi zaradi narave dela. No, povejte mi, kje je ta super ekipa? Kot da ne obstajamo. Poglejte TUKAJ!
No, naj povem, da je v naši ekipi precej super ljudi! Ne bom nakladala, želim le, da veste: tak portal ustvarja skoraj dvajset ljudi in ne dva.
Biß nächstenmal!
Katrin
Priznam, sem človek, ki ga obtožbe po nepotrebnem hitro spravijo ob živce. Ja, sem čustvena, impulzivna, razdražljiva a hkrati tudi energična, zanesljiva, odzivna in vedno za akcijo. Zato je moje delo večkrat dobrodošlo v stresnih situacijah. In zato se včasih preveč razburim zaradi malenkosti. Zaradi obtožbe po krivem ali zaradi hierarhije, ki poteka tako strogo. Če sem bila obtožena jaz, zakaj se ni takoj s prstom pokazalo name? Zakaj je šla stvar prek desetih ljudi, ki so nad mano? Ja, hierarhična lestvica! Še ena stvar, ki je ne bom nikoli razumela. Morda tudi zato ne, ker sem prebrala preveč člankov o karieri in ker verjamem, da so dobra podjetja tista, kjer je komunikacija odprta.
Ok, nima veze. Naredila sem napako. Sem jo res? Sem res kopirala članek z EasyJeta? Ma ne no! Blond sem, to je res. Morda to tudi dokazuje dejstvo, da nisem vedela, da EasyJet sploh ima revijo. Nisem nikoli letela z njim. Djevojka sa sela pač ne zaupa vedno nizko proračunskim letalskim družbam (še vedno prisegam na Adrio in Arabske Emirate – prvo zato, ker podpiram domača podjetja in produkte, drugo zato, ker je preprosto najbolj luksuzna). In zato nimam pojma o revijah EasyJeta. No, pa na tem mestu eno vprašanje: ste se kdaj vprašali, da ima EasyJet, ki je tako nizkocenoven, tudi nizkocenovne PREKOPIRANE revije?
Rada bi videla članek EasyJeta. Morda je podoben tistemu, ki je dal meni glavno inspiracijo za članek o Geoxu?
Katrin
Grand Prix v preskakovanju ovir v Ribnici je za nami. Kar težko mi je, ko vidim, kako malo športni uredniki spremljajo ta šport. Temu se z eno besedo reče DISKRIMINACIJA. Ne razumem, zakaj še vedno tako zavzeto poročajo o neuspehih naših smučarjev, pišejo o slehrni tekmi F1 (v kateri sploh ni slovenskih predstavnikov) in razpravljajo o nogometu (ne bi izgubljali besed), medtem ko o tem čudovitem športu, v katerem imamo nekaj izjemnih slovenskih jahačev, ne duha ne sluha. Ko sem se o tem pogovarjala s prijatelji in športnimi uredniki, je bil odgovor vedno isti: Ljudje tega ne spremljajo. Mislim – HALO?? Zakaj tega ne spremljajo? Zato ker nikjer ni. Zato tega ne spremljajo. Če bi konjeniški šport oglaševali podobno kot smučanje in šah, sem prepričana, da bi ljudje pokazali več zanimanja. Ampak ne. Uredniška politika je pač drugačna. Kaj naj rečem – pa bodite eni od mnogih – omejeni!
Da dodam blogu še malo osebne note … Kot sem že pisala: iz srca čestitke vsem našim, ki so se v Ribnici na Grand Prixu izvrstno odrezali. Ponosni smo na vas in vaše ljubljenčke.
Naj ob tem omenim Jerco in Le Fouja. Kar tako naprej, baby sis! Grand Prix na 1,60m čaka nate!
Katrin
P.S.: sponzorji se še vedno iščejo. Ponujamo veliko, dajemo še več. Si nas upate podpreti?
