Zavedam se, da bo z mojo navzočnostjo nazaj doma in z vselej dosegljivo telefonsko številko moj blog dobival precej manj komentarjev, kot jih je bil vajen v preteklih dveh mesecih. Pa nič zato. Saj ustvarjamo besede, ki nam veliko pomenijo in jih polagamo na ekran računalnika zaradi nas samih.

Odkar sva se vrnila, sem spoznala precej stvari. In naredila precej stvari. In še vedno bijem bitko s časom, saj se prvi marec približuje s svetlobno hitrostjo. In kaj imam za povedati tokrat? Lahko v obliki alinej?

1. Spoznala sem, da se v domačem okolju prepiraš zaradi malenkosti, ki tega niso vredne. In predvsem, da je predmet razprav redno nekdo tretji in ne osebi, ki sta v odnosu najbolj pomembni.
2. Spoznala sem, da odsotnost sonca močno spremeni energijo in ozračje v delavnem okolju.
3. Sedaj vem, zakaj se berejo finance.si. Zato, da človek ve več, o podjetju, v katerem dela. No, pa mal oglaševanja ne škodi. Odkritega ali prikritega.
4. Spoznala sem, da si mora človek, ne glede na to, kako natrpan urnik ima, vzeti čas za kavo in vselej postaviti sebe na prvo mesto.
5. Spoznala sem, zakaj so nam podarjeni prijatelji. Zato ker so včasih sorodniki ‘fucked up’. Dobesedno! (pa oprostite izrazu)
6. Zavedam se, kako zelo je pomembno, da ljudem poveš, da jih imaš rad. Četudi spijo in te morda ne slišijo.
7. Sedaj mi je jasno, da je VSA hrana, ki jo uživamo v Evropi, sorazmerno junk. O tem priča dejstvo, da jem manj kot na Tajskem in bolj izbrano hrano, pa mi je še vseeno uspelo pridelati 1,5 dodatnega kilograma.
8. Pogosto cenimo samo tiste stvari, za katere res krvavo plačamo. Z denarjem ali izkušnjami.
9. Spoznala sem, da smo odvisni. Od telefona, od interneta, od čokolade, od novic, od ločitve zakoncev Čepin … Odvisni smo. Tega Azija ne pozna (če pa že, vse uvozi v ostale predele sveta, ker se ji to občutno bolj izplača!).
10. Slaba novica je dobra novica. Škandal dviguje branost, ne glede na to, da tudi znižuje ugled.
11. Spoznala sem, da se da s prodajanjem megle mastno zaslužiti. In da bi se te veščine zlahka naučila v nekaj tednih.
12. Spoznala sem, da rada delam stvari, ki me bogatijo, ki me delajo močnejšo. Zato se bom vrnila nazaj, k pisanju prvega znanstvenega članka.

Keti (ki tokrat čaka na Mitja, da jo odpelje na Janov koncert)

Ojla vsem skupaj! No, pa smo ga le preziveli.

Vsem res najlepsa hvala za cestitke, naj pa povem, da najin ni bil ravno nekaj posebnega, bil pa je vsekakor drugacen.

Koncno sva ujela Nino in Perota in preziveli smo nepozaben dan. O dezju ne duha ne sluha, ceprav so ga vsi napovedovali na veliko. Na koncu smo imeli sonce in jasno nebo.

Sedaj pa se nekaj o novem letu in o Silvestrskem jedilniku Mitje Hojaka. Pazite to:

18.00: Mitja si privosci rezance z zelenjavo.

19.00: Mitja in Pero spijeta prvi Bucket (dva dl whiskeya in dva dl kokakole) – no, tega sva tudi midve z Nino malo pomagali.

20.00: Mitja poje eno Banano penkejk (palacinka z banano in cokolado), s Perotom spijeta drugi Bucket.

21.20: Mitja si privosci drugo porcijo Pad thaia (rezancev z zelenjavo).

22.00: Mitja in Pero spijeta tretji Bucket in Mitja poje dve nabodali s svinjino in piscancem.

22.40: Mitja in Pero (Mitja bolj kot Pero) uspesno prenagata cetrti bucket in se odpravita v na hamburgerje in dvojne pomfrije ter ta velike kokakole.

Vmes: je Keti mal zalostna, ker bo novo leto pijanka, spije z Nino en koktejl in pocaka na polnoci. Pol si voscimo in Keti in Mitko se dokaj hitro odpravita v hotel (malo zarad jeze, malo zarad moskih prebavnih motenj) in zaspita.

Danasnji dan prezivljamo na bazenu v hotelu, nekateri pa se zraven se mal treznijo:) Sam tega ne smemo na glas povedat.

No, sej ni bilo tako zelo hudo, kot ste zdejle prebrali, je pa res, da smo danes ze imeli en obilen zajtrk in malce lazje zadihali. Sej veste – slab zacetek, dober konec. Po tem sodec bo leto 2009 briliantno Tudi vam vsem ga zeliva!!!

PS: Kako sta ga prezivela Jerca in Luka, kje sta bila oci in mami, kako se je imela mama Mia na zurki, kje je bila Nina in kaj je tam pocela? Vse to naju zanima

JUtri zvecer pa na morje – koncno!!! Aja, pa se neki: dezja ni nikjer niti kapljice!

Katarina (in Mitja, ki je se na bazenu)

Najin hotel s petimi zvezdicami na trekkingu.

Katarino cakajo na letaliscu

Tiger Kingdom

Godalni bozicni zborcek

Keti, Mitko in pleme Lahu

Sloncek Dumbo

Najmlajsa clanica plemena Lahu

Lokalna trznica s hrano - mnjami!

Tako, toliko zaenkrat. Danes naju je Kwai povsem ocarala, sva jo precesala po dolgem in pocez. Seveda spet v znamenju lokalnosti in njihovih specialitet, zato pridno pijeva Jacka.

Jutri pa na slapove Erawan. Komaj cakava, da se greva mal kopat.

Natasa2: Jupiiii, vesela zate, bos vidla, kok je fino!!!

Adreja: Tudi midva vse pozdravljava, edino, kar nama se fali, je dobro vreme na jugu, vse ostalo je super. Pa hvala za smucarske zavoje!!!

Katarina in Mitja

PS: Vsi kupite NOVO (mami: ti pa kupi dve, se za najin arhiv).

Takole se je glasilo:

Pismo Miklavžu!

 Tole je pa darile, ki je sledilo po pismu:

Mislim, da so bile v tem darilu ujete vse moje želje … Pa še karte za ponedeljkovo Brilijantino! Zakon!

Miklavž me ma rad!

Keti

V delavnici že nastajajo novi čevlji. Črni, beli, črno-beli. In škornji. Praktično se ne vidiva. Včeraj je bilo srečanje ob pol štirih zjutraj.
Če seveda odštejem večerjo. Morski list z mozzarello in paradižniki na rukoli je odlično uspel. Všeč mi je bilo, ker je televizija ostala nedotaknjena. Številni pogovori o tem, zakaj ne razumem, da so prijatelji pomembni in zakaj večeri z menoj enkrat na 14 dni morda ne pridejo v poštev. Da jih bom dobila, moram večkrat prespati doma doma. Tega se zavedam. Drugače bom kaj hitro zapadla v penzionertsko (a je to sploh beseda?) rutino. Tega pa nočem.
Lučke v Ljubljani še vseeno čakajo! In jaz hočem zmenek. PRAVI ZMENEK!

Keti

Jaz sem se zgubila nekje med Mačami (beri: dvesto metrov naprej od konca sveta) in Litijo. Vsak dan sem in tja, gor in dol.
Dnevi minevajo, zvečer se trudimo ujeti še kakšno minutko zase in za ljudi, ki jih mamo radi, sicer gre vse mimo.
Priznam, stara nova služba je super. Vedela sem, da bom uživala, toda da bodo občutki zares tako neskončni – nisem si upala niti sanjati! Sedaj živim in uresničujem svoje sanje.
Nisem bojkotirala nakupovanja, še več. Kupila sem venček in nanj napisala Vesele praznike. Konec tedna pridejo še kakšne lučke in bunkice, želim, da gnezdece začne čutiti december in da se december čuti v njem. Vonja po cimetu pač ne zamenjam!

Sedaj še ni videti, ampak kmalu pride. December v stanovanje. Aja, pozabila sem povedat: izgleda, da bo Božiček letos nosil kuhinje. Zakon! Bom lahko ribe in zelenjavo naenkrat pripravljala pa še puding zraven. Cel žur!

Padla je stava. Keti: do februarja 50 kilogramov. Za nove čevlje in obleko. Pa še za denar. Pa naj še kdo reče, da to ni dobra motivacija. Čeprav sem prespala današnji jutranji tek, ne dvomim vase. Vem, da mi bo uspelo in verjamem. – 8 kljub vsemu ni tako zelooo veliko, kajne? Za ceno ljubezni, razkazovanja in dobrega občutka. Samo da izpolnim vse možne norme.

Ljubim. Tako lepo je. Vem, da bodo letošnji prazniki nekaj posebnega! S piškoti, cimetom in darili jasno. Pa majhnimi škatlicami;)

Keti

Slika je iz meni najljubšega dela Dublina: Temple bara. Nikoli ne bom pozabila našega pohajkovanja! Hvala Tini, Tadeju in moji Irenci, da ste skupaj z menoj odkrivali raj na zemlji!

Tale je pa s Clifs of Moher. Čudež narave in navdušenost nad srednjeveško pokrajino, ki jo vedno rada spremljam v filmih.  

Sedaj pa nazaj v realnost …  
Razlogov, da me že nekaj časa ni bilo, je več. Priznala bom: bila sem preveč zaposlena s proslavljanjem mojega odhoda z žurnala24! To je bila moja daleč najboljša odločitev v življenju. Vrnitev na Delo Revije in stari prijatelji, ki so me lepo sprejeli nazaj, je največ, kar mi lahko nekdo ta trenutek ponudi. Občutek je božanski in počutim se spet živo. Zaposleno, polno in energično. Takšno, kot me poznate izpred pol leta. In ugaja mi. Neskončno. Skoraj toliko kot nutella, čokolada in orgazem. Ok, rekla sem skoraj!;)
Medtem ko dnevi brzijo mimo mene in ko se uspeva srečati samo nekje med kosilom in spanjem morda, se sprašujem, kaj mi je bolj všeč: to, da sem na speedu ali pa da se poskušam vživeti v vlogo gospodinje? Pa mi je postalo jasno: speeda še nekaj časa ne bom zamenjala.
Vem, da na račun mojega sedajšnjega življenja (spet) trpijo vse možne kavice. Obljubim, da jih bom nadoknadila. Ne obljubim pa, da se bo to zgodilo pred novim letom. Oprostite mi prosim, treba je kupiti delnice, darile pa nove smuče in napisati pismo Miklavžu. Sploh veste, kako težko je to?
No, če me zadnje čase ni v Mojem Fitu, sem na faxu, terenu ali izpopolnjujem svojo kondicijo kje drugje. Vse zavoljo enega samega stavka. Morda si pa nekoč še ratam všeč?

Kakorkoli, Keti spet živi. In to je tisto, kar na koncu zares šteje! Hvala bogu, da sem zapravila samo 3 mesece in 12 delovnih dni. Če kdorkoli misli, da obupam prehitro, naj vpraša Ireno. In mu bo povedala zgodbo o furanju suffra in zakaj se tega ne dela. Medtem pa že delam rezervacijo za Amsterdam. Hočem leteti!

Keti
 

Danes malce čez sedem zjutraj me je za brisalci mojega avtomobila pričakalo pet vrtnic z domačega vrta. Sem dobila zagotovilo, da niso bile ukradene. Malenkost, ki polepša dan in prikrade nasmeh na obraz, ko je zunaj še megla. Zares fantastično.

Izgledale so nekako takole. Bilo jih je pet. Sedaj so v kozarčku, zraven mojega računalnika. Ja, žurnal24 mi je dal 3 mesece odpovednega roka. December je daleč. Vmes pa še Dublin. In prenovljena stran našega hostla, ki sta ga rezervirala Tina in Tadej. Komaj čakam noč čarovnic v znamenju irskega piva (čeprav ga ne pijem) in oranžne barve. Špica!

Katarina

Spoštovani dragi bralci mojega bloga (se pravi Sušnik jr., Uroš, Tim, Irena, Luka pa Vanja):
Jaz sem dala odpoved!!!!! Dogodki na žurnalu24 so privedli do tega, da sem si rekla: Bilo je dovolj. Tri mesece mojega življenja, tri ključne, dragocene mesece sem jim dala. Ampak – ker v življenju ne bom in ne želim početi v stvari, v katerih ne uživam – je bilo dovolj. Zatorej se čez nekaj tednov spet odpravim novim dogodivščinam nasproti. S študentskim statusom v roki, jasno!

Pa nič več zamujenih vlakov iz Litije do Ljubljane. In nič več stresnih dni do devetih zvečer. Samo še siva cesta na poti na jug. In zaužitje življenja skozi obe nosnici!

Spet ena fotka: Džoko in Jaz. Na Maškaradi letos septembra. Nisem še pisala o tej žurki. Enaboljših zadevščin ever. Pa Joške v’n so bile ta glavne, se ve. Rdečih oči pa zanalašč nisem popravljala. Je bolj sexy;)

Katarina

Ciao,

končno uživanje v brezskrbnosti. Delanje traparij in osem kilometrski sprehodi. Jahanje na zamerznjenem snegu in smuk po belih strminah. Končno nekaj dni za užitek, nekaj dni zaradi katerih se splača hitro zaključiti študijske obveznosti. Pa uživanje v Atlantisu v medenih in blatnih terapijah, da o ostalih stvareh sploh ne govorimo. Življenje je včasih preprosto čudovito. In če bo še naprej tako, bo že kičastno.

Rinca