Ko se naenkrat zavemo, stvari postanejo pomembne ali pa to niso. So prioritete ali pa jih ni. Imaš nekaj ali pa tega nimaš. Vmesnih stvari pač ni. Včasih pač ni sklepanja kompromisov. Je samo bela. Ali črna. Siva ne obstaja. Samo sneg. Ali sonce. Nasmeh. Ali solze. Vse ostalo ni pomembno. Hočem stran.
Rinca
Eni komentarji me res razjezijo. Eden izmed njih je bil seveda spet plod Urbana Lavrenčiča.
Bode Miller, ki v letošnji sezoni sicer ni v tako dobri formi, kot smo ga bili navajeni, je imel na včerajšnjem slalomu na prvi progi v Kitzbühelu kar precej težav.
In Lavrenčičev komentar? “Bode je brez napak prismučal do cilja in se uvrstil na 12. mesto.”
Katastrofa!
Rinca
Dear diary,
soba je še vedno povsem nastlana z izpiski, odgovori in knjigami za moj (težko pričakovani) kolokvij. Po vseh teh dneh imam učenja počasi dovolj. Če bo, potem bo, če ne bo, pa prav tako. Smučarajanje me čaka v vsakem primeru, samo naj že mine ta pritisk pred preizkusom znanja. Če temu sploh lahko tako rečemo. Če ni to le iskanje igle v kopici sena, samo zato, da bi katedra obdržala ugled in kolokvij ocenila pozitivno samo kakšnim 20-im odstotkom študentom. Včasih se sprašujem, kaj mi bo to znanje koristilo. Upam, da mi bo. Nekoč. Če ne zaradi drugega, zaradi truda, ki sem ga v to vložila. Zaradi čokolade in neprespanih noči. Zaradi večerov s prijatelji, ki so šli mimo mene. Upam, da bom to znala nekoč ceniti.
Sklenila sem: rada bi se naučila španščine. Sem pa tja že sestavim kakšno besedo samostojno, trenutno pa mi pri vsem skupaj še vedno pomagajo traslatorji na internetu. Z njimi včasih zvenim pametnejše.
Popoldan, ki se počasi preliva v večer v zvokih salse in nečesa nepoznanega. Vonj po vaniliji in zeleni čaj. Čaroben trenutek, utrinek, flashback. Odnese me stran. In potem spet nazaj pred knjige.
Rinca
Končno mi je postalo jasno, zakaj se je Kitajska v času Korejske krize obrnila na stran Severne Koreje, čeprav so stalne članice OZN-a ponudile pomoč Južni Koreji. Ta “Kitajska oblast” sploh ni bila prava! Prava je bila namreč na Taiwanu zaradi revolucije, ki je takrat izbruhnila na Kitajskem in je bila seveda ZA pomoč Južni Koreji.
Joj, mednarodni odnosi delajo preglavice. Komaj čakam konec študijskih obveznosti, da se prepustim sončku na Krvavcu.
Rinca
Prva objava na mojem blogu:
Z današnjim dnem se tudi jaz začenjam posluževati e-dnevnikov, ki žal niso več tako osebni, kot so bili tisti, ki smo jih naskrivaj pisali, ko smo bili mlajši.
Najbrž tudi ne bo tako preprostih in simpatičnih tem, kot so jih vsebovali tisti dnevniki z barvnimi listi, ki so dišali po vaniliji in trdimi platnicami, ki jih je povezovala nepomembna ključavnica. Pa vendar se je takrat vse zdelo tako preprosto. Ali pa tako zapleteno. Odvisno, kako smo gledali na svet. Takrat so bile naše največje skrbi povezane s fantom, ki je sedel pred nami v šolski klopi in ki se je kdaj pa kdaj nepričakovano obrnil nazaj in nas prosil za radirko ali svinčnik.
Da, to je bilo takrat, ko je bil dnevnik dejansko nepopisana knjiga in je kar čakal, da vanj prenesemo svoje misli.
Danes jih bomo najbrž delili z drugimi.
Rinca
