Zavedam se, da bo z mojo navzočnostjo nazaj doma in z vselej dosegljivo telefonsko številko moj blog dobival precej manj komentarjev, kot jih je bil vajen v preteklih dveh mesecih. Pa nič zato. Saj ustvarjamo besede, ki nam veliko pomenijo in jih polagamo na ekran računalnika zaradi nas samih.

Odkar sva se vrnila, sem spoznala precej stvari. In naredila precej stvari. In še vedno bijem bitko s časom, saj se prvi marec približuje s svetlobno hitrostjo. In kaj imam za povedati tokrat? Lahko v obliki alinej?

1. Spoznala sem, da se v domačem okolju prepiraš zaradi malenkosti, ki tega niso vredne. In predvsem, da je predmet razprav redno nekdo tretji in ne osebi, ki sta v odnosu najbolj pomembni.
2. Spoznala sem, da odsotnost sonca močno spremeni energijo in ozračje v delavnem okolju.
3. Sedaj vem, zakaj se berejo finance.si. Zato, da človek ve več, o podjetju, v katerem dela. No, pa mal oglaševanja ne škodi. Odkritega ali prikritega.
4. Spoznala sem, da si mora človek, ne glede na to, kako natrpan urnik ima, vzeti čas za kavo in vselej postaviti sebe na prvo mesto.
5. Spoznala sem, zakaj so nam podarjeni prijatelji. Zato ker so včasih sorodniki ‘fucked up’. Dobesedno! (pa oprostite izrazu)
6. Zavedam se, kako zelo je pomembno, da ljudem poveš, da jih imaš rad. Četudi spijo in te morda ne slišijo.
7. Sedaj mi je jasno, da je VSA hrana, ki jo uživamo v Evropi, sorazmerno junk. O tem priča dejstvo, da jem manj kot na Tajskem in bolj izbrano hrano, pa mi je še vseeno uspelo pridelati 1,5 dodatnega kilograma.
8. Pogosto cenimo samo tiste stvari, za katere res krvavo plačamo. Z denarjem ali izkušnjami.
9. Spoznala sem, da smo odvisni. Od telefona, od interneta, od čokolade, od novic, od ločitve zakoncev Čepin … Odvisni smo. Tega Azija ne pozna (če pa že, vse uvozi v ostale predele sveta, ker se ji to občutno bolj izplača!).
10. Slaba novica je dobra novica. Škandal dviguje branost, ne glede na to, da tudi znižuje ugled.
11. Spoznala sem, da se da s prodajanjem megle mastno zaslužiti. In da bi se te veščine zlahka naučila v nekaj tednih.
12. Spoznala sem, da rada delam stvari, ki me bogatijo, ki me delajo močnejšo. Zato se bom vrnila nazaj, k pisanju prvega znanstvenega članka.

Keti (ki tokrat čaka na Mitja, da jo odpelje na Janov koncert)

Ojla vsem skupaj! No, pa smo ga le preziveli.

Vsem res najlepsa hvala za cestitke, naj pa povem, da najin ni bil ravno nekaj posebnega, bil pa je vsekakor drugacen.

Koncno sva ujela Nino in Perota in preziveli smo nepozaben dan. O dezju ne duha ne sluha, ceprav so ga vsi napovedovali na veliko. Na koncu smo imeli sonce in jasno nebo.

Sedaj pa se nekaj o novem letu in o Silvestrskem jedilniku Mitje Hojaka. Pazite to:

18.00: Mitja si privosci rezance z zelenjavo.

19.00: Mitja in Pero spijeta prvi Bucket (dva dl whiskeya in dva dl kokakole) – no, tega sva tudi midve z Nino malo pomagali.

20.00: Mitja poje eno Banano penkejk (palacinka z banano in cokolado), s Perotom spijeta drugi Bucket.

21.20: Mitja si privosci drugo porcijo Pad thaia (rezancev z zelenjavo).

22.00: Mitja in Pero spijeta tretji Bucket in Mitja poje dve nabodali s svinjino in piscancem.

22.40: Mitja in Pero (Mitja bolj kot Pero) uspesno prenagata cetrti bucket in se odpravita v na hamburgerje in dvojne pomfrije ter ta velike kokakole.

Vmes: je Keti mal zalostna, ker bo novo leto pijanka, spije z Nino en koktejl in pocaka na polnoci. Pol si voscimo in Keti in Mitko se dokaj hitro odpravita v hotel (malo zarad jeze, malo zarad moskih prebavnih motenj) in zaspita.

Danasnji dan prezivljamo na bazenu v hotelu, nekateri pa se zraven se mal treznijo:) Sam tega ne smemo na glas povedat.

No, sej ni bilo tako zelo hudo, kot ste zdejle prebrali, je pa res, da smo danes ze imeli en obilen zajtrk in malce lazje zadihali. Sej veste – slab zacetek, dober konec. Po tem sodec bo leto 2009 briliantno Tudi vam vsem ga zeliva!!!

PS: Kako sta ga prezivela Jerca in Luka, kje sta bila oci in mami, kako se je imela mama Mia na zurki, kje je bila Nina in kaj je tam pocela? Vse to naju zanima

JUtri zvecer pa na morje – koncno!!! Aja, pa se neki: dezja ni nikjer niti kapljice!

Katarina (in Mitja, ki je se na bazenu)

Takole se je glasilo:

Pismo Miklavžu!

 Tole je pa darile, ki je sledilo po pismu:

Mislim, da so bile v tem darilu ujete vse moje želje … Pa še karte za ponedeljkovo Brilijantino! Zakon!

Miklavž me ma rad!

Keti

Vsak dan me kliče približno deset ljudi, ki svetujejo, naj nikar ne hodiva tja dol. Jaz pa komaj čakam. Tisti odklop v Aziji bo več kot dobrodošel in doživeti poletje v času Novega leta je že dolgo časa moja velika želja.

Zatorej greva! Vsem babicam, mamicam, tetam, sestram in stricem se iskreno opravičujem, ampak jaz grem! Mislim, da me lahko ustavi samo tajski Kralj, ki je btw. kralj z najdaljšim stežem (mislim, da je na oblasti že dobrih 60 let, celo več kot Kraljica Elizabeta II.).

Katarina (upam, da se Mitja strinja z mano)

P.S.: Vize imam že!

V delavnici že nastajajo novi čevlji. Črni, beli, črno-beli. In škornji. Praktično se ne vidiva. Včeraj je bilo srečanje ob pol štirih zjutraj.
Če seveda odštejem večerjo. Morski list z mozzarello in paradižniki na rukoli je odlično uspel. Všeč mi je bilo, ker je televizija ostala nedotaknjena. Številni pogovori o tem, zakaj ne razumem, da so prijatelji pomembni in zakaj večeri z menoj enkrat na 14 dni morda ne pridejo v poštev. Da jih bom dobila, moram večkrat prespati doma doma. Tega se zavedam. Drugače bom kaj hitro zapadla v penzionertsko (a je to sploh beseda?) rutino. Tega pa nočem.
Lučke v Ljubljani še vseeno čakajo! In jaz hočem zmenek. PRAVI ZMENEK!

Keti

Ne, ne bom pisala reportaže o včerajšnji modni reviji v Celju, ker se bojim, da bi do dogodka pristopila preveč kritično. Mi je bilo zelo hudo, da je nekaj tako elegantnega in tako fantastičnega prišlo na vrsto šele eno uro in pol po predvidenem času. Čeprav je na vstopnicah jasno pisalo, da naj na dogodek pridemo točno, ker bo potekal šov v plamenih.
Kakorkoli, hotela sem, da bi bila princeska. Saj poznate tisto zgodbo o pepelki, ki se čez noč spremeni. No, sirkovo krtačo in kavbojke se zamenjala za črno balonasto oblekco s srebrnim pasom. Žal slik o tem ni, zato morda o moji opravi kaj več kdaj drugič.
Da o makeupu, modnih dodatkih, frizuri in francoski manikuri sploh ne govorim. Enkrat za spremembo je bilo popolno.
Ko sem skozi vrata stopila v srebrnih čeveljcih, okrašenimi s kristali Swarovski, se mi je zdelo, da se je svet ustavil.
No, bila sem edina. Njegov pogled se ni ustavil na meni. Morda za trenutek. Ampak nisem bila pepelka, ki bi vzela dih.
Nisem tak tip človeka, ki jemlje sapo. Vsaj enkrat bi bila pa rada. No, morda čas še ni prišel.

Kakorkoli, zaljubila sem se v čevlje, v kristalčke in v lahkotnost koraka s srebrno peto. In v občutek ob dveh zjutraj. Čeprav je bilo egotripersko. Do konca!

Katarina

Ne vem, če sem to že kdaj razkrila, toda sem in tja na svoji koži testiram tisto, kar napišem. Kar tako, da ne pišem traparij in ne kopiram misli. In predvsem, da ne prodajam bučk.
No, zadnjič sem pisala o postu. Zadeva se mi je zdela kar zanimiva, predvsem zato, ker sem v zadnjem času pojedla več sendvičev iz avtomata kot prej v štirih letih svojega študentskega življenja na faxu. In sem se odločila, da testiram očiščevanje telesa. Začelo se je s 100% naravnimi sokovi, za katere sem ugotovila, da so vse prej kot 100%. Po nekaj dneh vseh ‘zdravih’ proizvajalcih sokov (zanimivo, počutila sem se presenetljivo super), sem se odločila, da sama začnem s sokovi. 15 kg pomaranč približno 24 evrov in dobrih 8 litrov čistega (100%!) pomarančnega soka. To je bilo za slabe štiri dni.
Zadevo sem ponovila še ene dvakrat, seveda mi je proizvajanje soka vzelo vsaj dve uri vsake štiri dni. Po desetih dneh prečiščevanja sem sedaj na oreščkih. Najbrž je post trajal premalo časa, da bi se na meni poznale kakšne drastične spremembe, počutje pa je bilo kar v redu. Razen dveh dni, ko sem si zares zaželela kakšnega toplega obroka.
Torej: nauk je: če se odločite za post, sami naredite pomarančni sok. Pa grozdnega (je zelo sladek) in korenčkovega.
Pa smo že malce lažji in samozavestnejši in bomo blesteli na jutrišnji modni reviji v Celju;)

Katarina

Preživela sem prve štiri dni brez. Brez dotikov, ki sem se jih v preteklih mesecih zares navadila. Brez toplih noči in vročih poljubov. Namesto tega številna sms sporočilca, ki so pričala o tem, da bo vse ok, da bo zares vse v redu, da naj se ne bojim.
Hvaležna sem za štiri dni in za občutek, da obstajajo boljši trenutki zame. Verjamem, da se bova potrudila – ker verjamem v ljubezen.
Preživela sem vikend Z! Z Ireno, Timom in Petro. Petra (Mi Prima) se je v četrtek vrnila iz trimesečnega pohajkovanja po Španiji. Polna navdušenja je ves čas pošiljala fotke iz Barcelone in ostalih delov. Sovražim jo. Irena je na pol jokala: “Ej, Keti, a se ti spomniš najinih planov? Tristo jurjev, pa greva na štop, pol greva pa še v Argentino, pol pa ne šmirglava in greva brez denarja še v Azijo?” Ja, vem, vse vem. Namesto tega pa podpisani pogodbi v najinih službah, v katerih furava suffer. In namesto, da bi se pogovarjali, kdaj greva spet kam, se pogovarjava o tem, katera služba je bolj bedna. Padli sva v povprečje. V neumno sivo povprečje. Za nameček vsega sem danes še izvedela, da imam čisto povprečno plačo. Da je moje življenje povprečno. Moje! Ki to nikoli ni nameravalo postati.

Prilagam dve najljubši fotki, ki sva ju z Ireno naredili pred začetkom letošnjega poletja. Takrat, ko se nama sanjalo ni, da nama bo nekaj dni na morju vse dalo in vse vzelo hkrati. Ne bom trpela!

Katrin

Včeraj sem bila po zelooooo dolgem času spet žalostna. Pa ne tako, na pol, ampak kar zelo žalostna.
Priznam, da se mi  to dogaja redko. Ponavad sem vse prej kot to. Sem jezna, besna, razdražena, živčna, energična, ampak žalostna? Žalostna redko.
Se mi je pa naredilo. Da sem stavila na vse in na koncu skoraj ostala brez vsega. Nisem mogla verjeti, da se to dogaja. To je stanje, ko si na pol v šoku, ko misliš, da se boš sesedel od slabosti, ko ne moreš dihat, kot da bi te nekdo prijel za vrat in stisnil ob steno. Temu se reče žalost. Ko ne moreš bežati, a tudi ostati ne moreš. Ko si želiš, da ne bi čutil ničesar, da bi bolečina izginila in bi se spet samo smejal neslanim šalam.
Toda tisti trenutek bolečini nisem mogla ubežati. Potem sem napisala zgodbo o pepelki. O tisti, s srebrnimi čeveljci. Hotela sem se utopiti v občutku slabosti. In potem sem pristala v objemu. V objemu, za katerega ne vem več, če je pristen.

Katrin

Saj ne, da bi predvčerajšnjim dejansko verjela vremenski napovedi, ki je napovedovala veliko količino snega. Ne. Veselo sem se požvižgala na to in še danes zjutraj veselo opazovala, kako dežne kaplje jemljejo zadnje snežne krpice, ki se še pojavljajo sem ter tja na travniku. Potem pa: bum! V dvajsetih minutah se je situacija povsem spremenila. Močno deževje se je spremenilo v močno snežno ploho ob spremljavi vetra, ki še vedno traja.

Najbrž se bo treba skriti pod odejo, popiti kakšen topel čaj in pogledati dober film na DIVX.

Rinca