“7 centi pete si mi dal? Jaz se bom ubila v tem.”
“Ti boš diplomirala v tem.”
Keti. Ob pol treh zjutrej.
Občutek: grozen in povožen, naredila katastrofalno napako. Kesam se, never again, obljubim, ker ni bilo tako mišljeno!!!
Občutek št. 2: še nihče me ni imel tako rad. Ljubim ga medtem ko gledam, kako nastajajo čuda pod njegovimi rokami.
V delavnici že nastajajo novi čevlji. Črni, beli, črno-beli. In škornji. Praktično se ne vidiva. Včeraj je bilo srečanje ob pol štirih zjutraj.
Če seveda odštejem večerjo. Morski list z mozzarello in paradižniki na rukoli je odlično uspel. Všeč mi je bilo, ker je televizija ostala nedotaknjena. Številni pogovori o tem, zakaj ne razumem, da so prijatelji pomembni in zakaj večeri z menoj enkrat na 14 dni morda ne pridejo v poštev. Da jih bom dobila, moram večkrat prespati doma doma. Tega se zavedam. Drugače bom kaj hitro zapadla v penzionertsko (a je to sploh beseda?) rutino. Tega pa nočem.
Lučke v Ljubljani še vseeno čakajo! In jaz hočem zmenek. PRAVI ZMENEK!
Keti
Jaz sem se zgubila nekje med Mačami (beri: dvesto metrov naprej od konca sveta) in Litijo. Vsak dan sem in tja, gor in dol.
Dnevi minevajo, zvečer se trudimo ujeti še kakšno minutko zase in za ljudi, ki jih mamo radi, sicer gre vse mimo.
Priznam, stara nova služba je super. Vedela sem, da bom uživala, toda da bodo občutki zares tako neskončni – nisem si upala niti sanjati! Sedaj živim in uresničujem svoje sanje.
Nisem bojkotirala nakupovanja, še več. Kupila sem venček in nanj napisala Vesele praznike. Konec tedna pridejo še kakšne lučke in bunkice, želim, da gnezdece začne čutiti december in da se december čuti v njem. Vonja po cimetu pač ne zamenjam!
Sedaj še ni videti, ampak kmalu pride. December v stanovanje. Aja, pozabila sem povedat: izgleda, da bo Božiček letos nosil kuhinje. Zakon! Bom lahko ribe in zelenjavo naenkrat pripravljala pa še puding zraven. Cel žur!
Padla je stava. Keti: do februarja 50 kilogramov. Za nove čevlje in obleko. Pa še za denar. Pa naj še kdo reče, da to ni dobra motivacija. Čeprav sem prespala današnji jutranji tek, ne dvomim vase. Vem, da mi bo uspelo in verjamem. – 8 kljub vsemu ni tako zelooo veliko, kajne? Za ceno ljubezni, razkazovanja in dobrega občutka. Samo da izpolnim vse možne norme.
Ljubim. Tako lepo je. Vem, da bodo letošnji prazniki nekaj posebnega! S piškoti, cimetom in darili jasno. Pa majhnimi škatlicami;)
Keti
“Meni gre pa na živce televizija.”
“Meni grejo pa na živce punce, ki težijo.”
“Meni gre pa na živce halooooo.”
“Lubčka.”
Slika je iz meni najljubšega dela Dublina: Temple bara. Nikoli ne bom pozabila našega pohajkovanja! Hvala Tini, Tadeju in moji Irenci, da ste skupaj z menoj odkrivali raj na zemlji!
Tale je pa s Clifs of Moher. Čudež narave in navdušenost nad srednjeveško pokrajino, ki jo vedno rada spremljam v filmih.
Sedaj pa nazaj v realnost …
Razlogov, da me že nekaj časa ni bilo, je več. Priznala bom: bila sem preveč zaposlena s proslavljanjem mojega odhoda z žurnala24! To je bila moja daleč najboljša odločitev v življenju. Vrnitev na Delo Revije in stari prijatelji, ki so me lepo sprejeli nazaj, je največ, kar mi lahko nekdo ta trenutek ponudi. Občutek je božanski in počutim se spet živo. Zaposleno, polno in energično. Takšno, kot me poznate izpred pol leta. In ugaja mi. Neskončno. Skoraj toliko kot nutella, čokolada in orgazem. Ok, rekla sem skoraj!;)
Medtem ko dnevi brzijo mimo mene in ko se uspeva srečati samo nekje med kosilom in spanjem morda, se sprašujem, kaj mi je bolj všeč: to, da sem na speedu ali pa da se poskušam vživeti v vlogo gospodinje? Pa mi je postalo jasno: speeda še nekaj časa ne bom zamenjala.
Vem, da na račun mojega sedajšnjega življenja (spet) trpijo vse možne kavice. Obljubim, da jih bom nadoknadila. Ne obljubim pa, da se bo to zgodilo pred novim letom. Oprostite mi prosim, treba je kupiti delnice, darile pa nove smuče in napisati pismo Miklavžu. Sploh veste, kako težko je to?
No, če me zadnje čase ni v Mojem Fitu, sem na faxu, terenu ali izpopolnjujem svojo kondicijo kje drugje. Vse zavoljo enega samega stavka. Morda si pa nekoč še ratam všeč?
Kakorkoli, Keti spet živi. In to je tisto, kar na koncu zares šteje! Hvala bogu, da sem zapravila samo 3 mesece in 12 delovnih dni. Če kdorkoli misli, da obupam prehitro, naj vpraša Ireno. In mu bo povedala zgodbo o furanju suffra in zakaj se tega ne dela. Medtem pa že delam rezervacijo za Amsterdam. Hočem leteti!
Keti
