Havana in Femme Fatale October 29, 2007

Vikend je minil v znamenju zabav. Ne samo, da smo bili v Havani, bili smo tudi na izboru Femme Fatale leta 2007. Kako je bilo prijetno, ko ni bila niti ena stvar po službeni dolžnosti, ampak samo za dušo. Ne morem vam povedati, kako lepo je, ko se človek počuti zaželeno in polno energije …

Najprej Havana. Prijetno, pristno, nabito. V znamenju Mojita in Cube Libre. Pa ruma Havane seveda. Vsaj eno uro in pol. Dokler je šov trajal. Ko je latino glasbo nadomestila unc unc, pa smo pobegnili iz dvorane. Zvok je ubijal. Tako da moram povedat, da je bila sama prireditev super, toda škoda, ker se je salsa potem ustavila.
Na prireditvi sem srečala bratranca Aljaža (ponosni smo nate in na tvoje nagrade) iz AGRFT-ja in njegovo spremljevalko Laro. Bojda sem tam videla tudi nekaj ostalih znancev, ampak se jih ne spomnim. Žal.

Katarina, Aljaž in Lara.
Foto: Saša Despot

Keti in Mitja v Havani.
Foto: Saša Despot

Druga zadeva je bila Femme Fatale. Izbrali so Nino Ivanič in kar se mene tiče so izbrali prav. Na odru je bila res prava princeska in je spominjala na Sarah Jessico Parker. Sama prireditev je super uspela, zares so se potrudili in sem ponosna nanje! Zares fantastično!

Fatalke Dela Revij. Prav vse!
Foto: Saša Despot

Lepo je bilo v družbi mojih bivših bodočih sodelavk in sodelavcev. Počutila sem se tako domače in zaželeno, meni je bilo zares fenomenalno. Hvala vsem, da me tako lepo sprejemate nazaj!

Keti in Mitja na Fatalkah. Očarana!
Foto: Saša Despot

Skratka, popoln vikend. V soboto delo, v nedeljo kosilo pri Urški. In grehi s tiramisujem. Večer je minil v znamenju piškotkov. Tistih, ki te popeljejo naravnost v nebesa. Zaradi njih so bili vsi občutki še intenzivnejši.
Špica!

Katarina

Potovanje do Rima October 23, 2007

Na poti do Premanture (tudi do Pule), če se peljete čez Buzet, ugledate zanimiv znak, ki se ga ne splača spregledati.

No, da bi videli, kaj se tam nahaja, sva z Ireno jasno krenili s poti in iskali Baziliko Sv. Petra. Pa sva našli šest hiš in kup gnoja (dobesedno).
Kam je šlo poletje ‘07?

Še dobro, da naslednji teden krenemo v DUBLIN!

Danes se začenja moj prvi podiplomski šolski dan;)

Katarina

Red Carpet October 19, 2007

Ne, ne bom pisala reportaže o včerajšnji modni reviji v Celju, ker se bojim, da bi do dogodka pristopila preveč kritično. Mi je bilo zelo hudo, da je nekaj tako elegantnega in tako fantastičnega prišlo na vrsto šele eno uro in pol po predvidenem času. Čeprav je na vstopnicah jasno pisalo, da naj na dogodek pridemo točno, ker bo potekal šov v plamenih.
Kakorkoli, hotela sem, da bi bila princeska. Saj poznate tisto zgodbo o pepelki, ki se čez noč spremeni. No, sirkovo krtačo in kavbojke se zamenjala za črno balonasto oblekco s srebrnim pasom. Žal slik o tem ni, zato morda o moji opravi kaj več kdaj drugič.
Da o makeupu, modnih dodatkih, frizuri in francoski manikuri sploh ne govorim. Enkrat za spremembo je bilo popolno.
Ko sem skozi vrata stopila v srebrnih čeveljcih, okrašenimi s kristali Swarovski, se mi je zdelo, da se je svet ustavil.
No, bila sem edina. Njegov pogled se ni ustavil na meni. Morda za trenutek. Ampak nisem bila pepelka, ki bi vzela dih.
Nisem tak tip človeka, ki jemlje sapo. Vsaj enkrat bi bila pa rada. No, morda čas še ni prišel.

Kakorkoli, zaljubila sem se v čevlje, v kristalčke in v lahkotnost koraka s srebrno peto. In v občutek ob dveh zjutraj. Čeprav je bilo egotripersko. Do konca!

Katarina

Pomaranča z velikim P! October 17, 2007

Ne vem, če sem to že kdaj razkrila, toda sem in tja na svoji koži testiram tisto, kar napišem. Kar tako, da ne pišem traparij in ne kopiram misli. In predvsem, da ne prodajam bučk.
No, zadnjič sem pisala o postu. Zadeva se mi je zdela kar zanimiva, predvsem zato, ker sem v zadnjem času pojedla več sendvičev iz avtomata kot prej v štirih letih svojega študentskega življenja na faxu. In sem se odločila, da testiram očiščevanje telesa. Začelo se je s 100% naravnimi sokovi, za katere sem ugotovila, da so vse prej kot 100%. Po nekaj dneh vseh ‘zdravih’ proizvajalcih sokov (zanimivo, počutila sem se presenetljivo super), sem se odločila, da sama začnem s sokovi. 15 kg pomaranč približno 24 evrov in dobrih 8 litrov čistega (100%!) pomarančnega soka. To je bilo za slabe štiri dni.
Zadevo sem ponovila še ene dvakrat, seveda mi je proizvajanje soka vzelo vsaj dve uri vsake štiri dni. Po desetih dneh prečiščevanja sem sedaj na oreščkih. Najbrž je post trajal premalo časa, da bi se na meni poznale kakšne drastične spremembe, počutje pa je bilo kar v redu. Razen dveh dni, ko sem si zares zaželela kakšnega toplega obroka.
Torej: nauk je: če se odločite za post, sami naredite pomarančni sok. Pa grozdnega (je zelo sladek) in korenčkovega.
Pa smo že malce lažji in samozavestnejši in bomo blesteli na jutrišnji modni reviji v Celju;)

Katarina

Najlepšejši dan na svetu! October 10, 2007

Tale objava prihaja z veliko zamudo. Sem pa o njej začela razmišljati včeraj med poliranjem kopalnice in se mi zdi, da jo moram zapisati. Moram se spomniti vseh detajlov in moram imeti nekje shranjeno. Ker govorim o najlepšem dnevu mojega življenja.

Začelo se je tam nekje okoli pete ure na Parmovi ulici. Bil je dan po prazniku, 16. avgust. Pisalo se je leto tetošnje gospodovo 2007. In moram priznati, zgodilo se je na prvi pogled! Malo stvari se zgodi tako hitro, kot komet pade na Zemljo. Zgodil se je trenutek, ki je povzročil letanje metuljčkov v mojem trebuhu. Kaj metuljčki, metulji. Mravljinci po telesu, cmok v grlu in nezmožnost plesanja. Nisem mogla. Je bilo pa enkratno. Salsa v ozadju in Aakon se mi zdi. Sprehod, ekskurzija po delavnici, občudovanje detajlov na čevljih, kup smeha (ali naj raje rečem kapa?) in tisti prijeten občutek.
Tri nadstropja višje sem čez nekaj minut ob Pina Coladi čakala na biftek (ja, na biftek!) in pečeno zelenjavo. Spremljala vsak dotik, vsak premik, vsako kapljico olja, ki je kanila v ponev, da bi bila zelenjava bolj pečena. Nisem mogla verjeti. Zraven še priloga, stvar na Q, ki se je nikoli ne zapomnim. Je pa zdrava, to vem.
Po večerji ob spremljavi radia je padel prvi poljub. Poljub pod ledicami, ki ga ne bom nikoli pozabila. Obljubim, nikoli! Zaželela sem si ga bolj, kot sem si kdajkoli zaželela – nutelle;) In dobila sem ga. Kot v sanjah.
Trenutka kasneje se ne spominjam. Vem, da sva stala v tuš kabini in se gledala skozi paro, ki naju je obdajala. Navdušena sem bila, zares navdušena. Toliko, da sem pozabila, da ne smem sedeti na postelji v kavbojkah.
Po savnanju sem prvič v življenju spala na vodni postelji. O obučtkih raje ne bi govorila. Se mi zdi, da bom postala preveč ranljiva.

Večer je bil prelep, da bi se lahko ponovil. To sem vedela! In si nisem delala utvar, da bo še kdaj tako. Pa je bilo takoj naslednji večer enako. In večer za njim prav tako. Da, v teh nekaj trenutkih si mi dal več, kot mi nekateri ne bodo dali celo življenje. In upam, da ti vsaj polovico tega tudi vračam!

Tvoja Pirejevka.

Roza vrtnice in prihajajoči Dublin October 8, 2007

Danes malce čez sedem zjutraj me je za brisalci mojega avtomobila pričakalo pet vrtnic z domačega vrta. Sem dobila zagotovilo, da niso bile ukradene. Malenkost, ki polepša dan in prikrade nasmeh na obraz, ko je zunaj še megla. Zares fantastično.

Izgledale so nekako takole. Bilo jih je pet. Sedaj so v kozarčku, zraven mojega računalnika. Ja, žurnal24 mi je dal 3 mesece odpovednega roka. December je daleč. Vmes pa še Dublin. In prenovljena stran našega hostla, ki sta ga rezervirala Tina in Tadej. Komaj čakam noč čarovnic v znamenju irskega piva (čeprav ga ne pijem) in oranžne barve. Špica!

Katarina

Keti v Bvenos Ajres, Vašington pa v Amsterdam October 4, 2007

Spoštovani dragi bralci mojega bloga (se pravi Sušnik jr., Uroš, Tim, Irena, Luka pa Vanja):
Jaz sem dala odpoved!!!!! Dogodki na žurnalu24 so privedli do tega, da sem si rekla: Bilo je dovolj. Tri mesece mojega življenja, tri ključne, dragocene mesece sem jim dala. Ampak – ker v življenju ne bom in ne želim početi v stvari, v katerih ne uživam – je bilo dovolj. Zatorej se čez nekaj tednov spet odpravim novim dogodivščinam nasproti. S študentskim statusom v roki, jasno!

Pa nič več zamujenih vlakov iz Litije do Ljubljane. In nič več stresnih dni do devetih zvečer. Samo še siva cesta na poti na jug. In zaužitje življenja skozi obe nosnici!

Spet ena fotka: Džoko in Jaz. Na Maškaradi letos septembra. Nisem še pisala o tej žurki. Enaboljših zadevščin ever. Pa Joške v’n so bile ta glavne, se ve. Rdečih oči pa zanalašč nisem popravljala. Je bolj sexy;)

Katarina

Vikend brez in vikend Z October 1, 2007

Preživela sem prve štiri dni brez. Brez dotikov, ki sem se jih v preteklih mesecih zares navadila. Brez toplih noči in vročih poljubov. Namesto tega številna sms sporočilca, ki so pričala o tem, da bo vse ok, da bo zares vse v redu, da naj se ne bojim.
Hvaležna sem za štiri dni in za občutek, da obstajajo boljši trenutki zame. Verjamem, da se bova potrudila – ker verjamem v ljubezen.
Preživela sem vikend Z! Z Ireno, Timom in Petro. Petra (Mi Prima) se je v četrtek vrnila iz trimesečnega pohajkovanja po Španiji. Polna navdušenja je ves čas pošiljala fotke iz Barcelone in ostalih delov. Sovražim jo. Irena je na pol jokala: “Ej, Keti, a se ti spomniš najinih planov? Tristo jurjev, pa greva na štop, pol greva pa še v Argentino, pol pa ne šmirglava in greva brez denarja še v Azijo?” Ja, vem, vse vem. Namesto tega pa podpisani pogodbi v najinih službah, v katerih furava suffer. In namesto, da bi se pogovarjali, kdaj greva spet kam, se pogovarjava o tem, katera služba je bolj bedna. Padli sva v povprečje. V neumno sivo povprečje. Za nameček vsega sem danes še izvedela, da imam čisto povprečno plačo. Da je moje življenje povprečno. Moje! Ki to nikoli ni nameravalo postati.

Prilagam dve najljubši fotki, ki sva ju z Ireno naredili pred začetkom letošnjega poletja. Takrat, ko se nama sanjalo ni, da nama bo nekaj dni na morju vse dalo in vse vzelo hkrati. Ne bom trpela!

Katrin