Žalostna! Zelo žalostna! September 27, 2007

Včeraj sem bila po zelooooo dolgem času spet žalostna. Pa ne tako, na pol, ampak kar zelo žalostna.
Priznam, da se mi  to dogaja redko. Ponavad sem vse prej kot to. Sem jezna, besna, razdražena, živčna, energična, ampak žalostna? Žalostna redko.
Se mi je pa naredilo. Da sem stavila na vse in na koncu skoraj ostala brez vsega. Nisem mogla verjeti, da se to dogaja. To je stanje, ko si na pol v šoku, ko misliš, da se boš sesedel od slabosti, ko ne moreš dihat, kot da bi te nekdo prijel za vrat in stisnil ob steno. Temu se reče žalost. Ko ne moreš bežati, a tudi ostati ne moreš. Ko si želiš, da ne bi čutil ničesar, da bi bolečina izginila in bi se spet samo smejal neslanim šalam.
Toda tisti trenutek bolečini nisem mogla ubežati. Potem sem napisala zgodbo o pepelki. O tisti, s srebrnimi čeveljci. Hotela sem se utopiti v občutku slabosti. In potem sem pristala v objemu. V objemu, za katerega ne vem več, če je pristen.

Katrin

Žurnal24 – Zunej smo! September 26, 2007

No, pa smo ga dočakali. Opazke mojih kolegov, da je prvi Slovenski brezplačni dnevni časopis nekoliko tanek, me niso prizadele. Včeraj sem bila tukaj do devete zvečer. Rahlo pregorevam. Ampak sem ponosna, da smo ga naredili tako, kot so rekli nadrejeni. Vključno s Helgetom pa Klausom. Karkoli že to pomeni.
Danes sem naredila en članek o raziskavi, ki so jo izvedli na enem centru Siroti Survey Intelligence. Številni anketiranci ne marajo svojih šefov in so prepričani, da so manj sposobni kot oni sami. Jaz bi se zamislila. Seveda – s poudarjanjem hierarhije na čelu.
Nazaj k Žurnalu24: Da smo izšli, je bilo zavohati danes, ko so nas na uredništvu čakali topli rogljički. To pa je bilo tudi vse ob prvi številki. Kar je še vedno bistveno več kot ob izidu spletne strani!
Ugotovila sem, da še vedno ne obstajam. Ni me ne v ekipi printa (postavljam 19. stran in izbiram vsebine), ne v ekipi online-a (Življenjski stil). No, počasi se bom začela spraševat, če v ekipo sodijo samo tisti, ki imajo nad 1500 € neto plače.
Nevermind. Meni je všeč. In napovedujejo velik hit. Čeprav kot t.i. intelektualka pogrešam poglobljene vsebine, kot sem jih bila nekdaj navajena v sobotni prilogi. Toliko o Žurnalu24. Pa saj si boste tako ali tako ustvarili lastno mnenje.

Jaz pa jadram naprej. Med Litijo in Ljubljano, med Ljubljano in Preddvorom. In si mislim svoje.

Kmalu se začnejo predavanja na faksu. Podiplomska. Komaj čakam občutek, da živim!

Katarina

Maria, porque? Zato! A štekaš, debil? September 25, 2007

Petek, 21. september 2007, v eni ulici, pravokotni na Šmartinko.
Čakamo in čakamo.

Takole čakamo. Res nam je hudo. Brata Sušnik, in moj bratranec Luka alias Lipi. Druščina se je zbrala, da bi šla jadrat. No, čakali smo pa šoferja. Ki je vedno točen. Samo v petek ni bil. Po dveh urah čakanja, šestih pločevinkah piva in nekaj partij taroka se je končno prikotalil. Moj Miški (pa ni tisti Knez Miškin iz Dostojevskega Idiota – a-a!), ki smo ga vsi tako neskončno čakali se je pripeljal nekaj pred sedmo zvečer.
In smo se odpravili. Proti Vrsarju. Jaz in štirje tipi. Lahko si predstavljate, kakšen je bil feeling, ko sem mislila, da sem edina trezna med vožnjo skozi ovinke. Aj aj aj. No, v Vrsar smo prispeli nekoliko pred deveto zvečer in moram vam povedat – bila sem neskončno navdušena. Ok, vedela sem, da je Lukova barkačica Zewla (morala bi biti zemla, pa je Lipi mal zbrkljal tele črke in zdej majo še Italijani problem, da izgovorijo ime njegove jadrnice) stara skorej 30 let, ampak hey – to je bilo pravo presenečenje. Luka, zares si jo opedenal, čestitam! Sem se tut jest zaljubila vanjo!

The very next morning je zgledal nekako takole. Po taroku in zajebancijah zvečer, sva z Mitjem dobila kapitanovo kabino in zato je Peter spal na tleh – se opravičujem! Res si se mi smilil. Na tej točki naj se opravičim obema bratoma Sušnik in mojemu bratrancu, ki sem jih v soboto dvignila pokonci – lulat je blo treba, priznam.

Ampak pogled na marino navsezgodaj zjutraj je bil pa čudovit. In škoda, da sem zamudila sončne vzhode…
Pol smo se pa hitro zbudili, zelo hitro.

Midva z Miškijem sva pripravila zajtrk, Luka pa Matjaž sta pa začela bolj zgodaj. Sam ne z zajtrkom. “A štekaš, debil?” No, Aljaž, pogrešali smo te! Pa spet si zahinavil. Boš nadoknadil, a štekaš, debil? No, ok, bil je skrajni čas za vstajanje. Najprej dve pivičke, pa kakšnega smo zvili (češnjev tobak, da ne bo pomote), pol pa brata Sušnik z byboatom na kopanje. Uživancija na kvadrat. Čez par minut smo izpluli. In se predajali užitkom. In zadišalo je po svobodi.

Tole vam zelo težko opišem, ampak bilo je zares božansko. Samo širno morje, pa kakšen svetilnik pred nami, kakšna zastavica za čeri in nekaj drugih jadralcev. Feeling, kot da bi pobegnila stran, je uspel. Na tisti točki si nisem želela ničesar drugega. Vse je bilo popolno. Na tej točki bi lahko prilimala enega od milijontih filmčkov, ki sem jih posnela, ampak ne znam:( Se priporočam, da me kdo nauči, ki zna. Lapo prosim!!! Da boste videli, da je bilo zares špica.
Prvi dan je torej minil v znamenju byboata, piva, taroka in morja, morja in še enkrat morja. Odlično. Proti večeru se je pridružila še od Luka tanartabolša polovica Vanja in ekipa je bila skoraj popolna (Aljaž, da nikol več ne zahinaviš, a štekaš debil?).
Zdej moram pa še mal naše utrinke pokazat. Vse. Po vrsti. Jih je blo treba s sephio poslikat, ker je naša stara klapa skor res že za v okvir. Ampak jih je bilo pa kul imet okoli sebe. Priznam.

A vam jih je dost? Seveda, da še ne.
Moramo še posebej predstavit kapitana ekipe, pa kopanje treh mušketirjev in eno tihožitje za na konec (moja najljubša slika tega vikenda – poleg seveda stotih z Miškijem):

Na tej točki bi spet lahko dodala kakšen filmček o tem, kako smo iskali delfine, ampak kaj hudiča, ko nimam pojma, kje se vtaknejo noter;) A štekaš, debil?
To je bil najlepšejši vikend ever. Moram pohvalit Lipega pa njegovo Vanjo. Zares sta se potrudila in obljubimo, da pridemo takoj, ko bo spet možno. Pa ko bo treba na jadrnici kej postoriti tut. Ker tole je bilo zares magic!!! Hvala bratoma Sušnik. Za trenutek sem se spet vrnila v preteklost – no, Peter, jest VEM, da boš ti kmalu odličen mož, k posodo znaš v nulo pomit; Matjaž – tebe pa upam, da niso V.D-jevke ubile, ampak je bilo vredno ane? Pa res bratranec pa Vanja – radi vaju imamo. Zdej sem pa že preveč osladna. Sam še Miškinu enga lubčka!
Pa na tej točki naj še lepo pozdravim lastnika Porcheja v Vrsarju in mu sporočam, da se mi mal smili, k ma tisto ubogo ribiško brkačico. Ga bomo drugič povabili, da prespi pri nas.

Katrin

Nisem nergač;) September 20, 2007

(Irena v elementu – rikverc do otoka jasno)

(Irena in Keti na kavi)

(Na blejskem otoku – rikverc)

Se mi zdi, da je bilo zadnje čase preveč objav negativno obarvanih. Zato tokrat objavljam nekaj utrinkov s pohajkovanja po Blejskem otoku.
Ne, ne mečite me v isti koš, kot vse tiste Slovence, ki se brez domišljije na blejsko kremšnito odpravijo v nedeljo popoldan! Midve z Maškarado (beri: Ireno) sva to naredili nekoliko drugače. Naslednji dan po uradnem diplomiranju moje najboljše prijateljice, sva se odpravili na Bled. Nasmehi turistov, pa zbegani Angleži in še bolj neprijazno osebje hotela Toplice (z močnim gorenjskim naglasom lahko zbledi ves blišč prestižnega hotela) nama niso pokvarili dneva. Protestirali sva proti visoki ceni blejske pletne in sami najeli čoln. Lahko si predstavljate dve gorenjski deklini, nevešči veslanja. Kako je to izgledalo, vam raje ne povem. Morda le to, da sva na otok veslali vzvratno (po gorenjsko: rikverc). Polno smeha, zajebancije, pa pregovarjanja z vozniki pleten, da so oni tisti, ki vozijo kontra, so zaznamovali najin dan. Enega boljših dni v življenju. Da o uhanih, martiniju, številčnih porokah na otoku (ja pa ne, da bodo eni res sufer furali?) in odlični večerji na konu dneva sploh ne izgubljam besed.
Ej, Irena, kaj če bi vpisala še en fax? Tale dan je bil odličen!

Katrin

Zurnal24.si – dela, MI – ne obstajamo! September 20, 2007

Sem ena tistih, ki se je pred dvema mesecema priključila mlademu kolektivu na www.zurnal24.si. Ponosno (ali pa tudi ne) so mi nadeli naziv online novinarke. Karkoli že to pomeni. Zame vse prej kot novinarstvo. Prej tovarno 21. stoletja, kjer se sedi pred računalnikom in vnaša novice na splet. Obljubili so terensko delo. Kdaj bo prišlo na vrsto, niti sami ne vemo, ker je prej treba postoriti še toliko stvari.
No, nevermind. Nekako mi bo uspelo. Ena prijateljica je rekla: “Vztrajaj, ker bo to pisalo v tvojem CV-ju.” No, meni se zdi to nesmiseln razlog za vztrajanje. Nima veze, glavno je, da bo v CV-ju. Četudi to pomeni, da pet let delam stvari, ki me ne veselijo.
Pa pojdimo naprej, mimo vsega. Recimo, da je služba kul samo zaradi ljudi, ki me obkrožajo. Samo zaradi super ekipe, ne pa tudi zaradi narave dela. No, povejte mi, kje je ta super ekipa? Kot da ne obstajamo. Poglejte TUKAJ!
No, naj povem, da je v naši ekipi precej super ljudi! Ne bom nakladala, želim le, da veste: tak portal ustvarja skoraj dvajset ljudi in ne dva.
Biß nächstenmal!

Katrin

Kaj pa, če kopira EasyJet? September 19, 2007

Priznam, sem človek, ki ga obtožbe po nepotrebnem hitro spravijo ob živce. Ja, sem čustvena, impulzivna, razdražljiva a hkrati tudi energična, zanesljiva, odzivna in vedno za akcijo. Zato je moje delo večkrat dobrodošlo v stresnih situacijah. In zato se včasih preveč razburim zaradi malenkosti. Zaradi obtožbe po krivem ali zaradi hierarhije, ki poteka tako strogo. Če sem bila obtožena jaz, zakaj se ni takoj s prstom pokazalo name? Zakaj je šla stvar prek desetih ljudi, ki so nad mano? Ja, hierarhična lestvica! Še ena stvar, ki je ne bom nikoli razumela. Morda tudi zato ne, ker sem prebrala preveč člankov o karieri in ker verjamem, da so dobra podjetja tista, kjer je komunikacija odprta.
Ok, nima veze. Naredila sem napako. Sem jo res? Sem res kopirala članek z EasyJeta? Ma ne no! Blond sem, to je res. Morda to tudi dokazuje dejstvo, da nisem vedela, da EasyJet sploh ima revijo. Nisem nikoli letela z njim. Djevojka sa sela pač ne zaupa vedno nizko proračunskim letalskim družbam (še vedno prisegam na Adrio in Arabske Emirate – prvo zato, ker podpiram domača podjetja in produkte, drugo zato, ker je preprosto najbolj luksuzna). In zato nimam pojma o revijah EasyJeta. No, pa na tem mestu eno vprašanje: ste se kdaj vprašali, da ima EasyJet, ki je tako nizkocenoven, tudi nizkocenovne PREKOPIRANE revije?
Rada bi videla članek EasyJeta. Morda je podoben tistemu, ki je dal meni glavno inspiracijo za članek o Geoxu?

Katrin

Uredniška politika ali zakaj se o Grand Prixu ne govori September 18, 2007

Grand Prix v preskakovanju ovir v Ribnici je za nami. Kar težko mi je, ko vidim, kako malo športni uredniki spremljajo ta šport. Temu se z eno besedo reče DISKRIMINACIJA. Ne razumem, zakaj še vedno tako zavzeto poročajo o neuspehih naših smučarjev, pišejo o slehrni tekmi F1 (v kateri sploh ni slovenskih predstavnikov) in razpravljajo o nogometu (ne bi izgubljali besed), medtem ko o tem čudovitem športu, v katerem imamo nekaj izjemnih slovenskih jahačev, ne duha ne sluha. Ko sem se o tem pogovarjala s prijatelji in športnimi uredniki, je bil odgovor vedno isti: Ljudje tega ne spremljajo. Mislim – HALO?? Zakaj tega ne spremljajo? Zato ker nikjer ni. Zato tega ne spremljajo. Če bi konjeniški šport oglaševali podobno kot smučanje in šah, sem prepričana, da bi ljudje pokazali več zanimanja. Ampak ne. Uredniška politika je pač drugačna. Kaj naj rečem – pa bodite eni od mnogih – omejeni!

Da dodam blogu še malo osebne note … Kot sem že pisala: iz srca čestitke vsem našim, ki so se v Ribnici na Grand Prixu izvrstno odrezali. Ponosni smo na vas in vaše ljubljenčke.
Naj ob tem omenim Jerco in Le Fouja. Kar tako naprej, baby sis! Grand Prix na 1,60m čaka nate!

Katrin

P.S.: sponzorji se še vedno iščejo. Ponujamo veliko, dajemo še več. Si nas upate podpreti?

Pipistrel je zakon! September 17, 2007

Po dolgem času sem se odločila, da refresham moj blog. Se mi zdi prav, da zlijem svoje misli na stran…

Torej:

Keti je diplomirala. Diplomirala je tudi Irena. In potem se zgodi, da gremo delat traparije na nebo. Zakon. ZAKON!!!
“Boš vidla, kak bo fajn tam gor, čuj,” so bile prve spodbudne besede mojega bratranca Tima, preden je prižgal motor. Kar naenkrat sem onemela. In če sem bila še trenutek pred tem korajžna do konca in sem mislila, da bo cel svet lahko moj tam na nebu, me je v naslednjem trenutku zbodlo v prsih. Precej. “Sera Delta Golf, prepared for start,” sporočilo kontrolnemu stolpu, jaz pa pozelenela. Čez tri sekunde se je hitrost dvignila na dobrih sto kilometrov na uro, jaz pa sem se prijela Tima. No, noben mi ni povedal, da čuveni Pipistrel, ki ga je Nasa označila za najboljše ultralahko letalo na svetu (btw. delajo ga v Ajdovščini in če mene vprašate, je g. Ivo Boscarol zares car), nima ročaja, za katerega bi se človek lahko prijel, ko mu srce skoči v hlače. Čez nekaj trenutkov sva bila približno 400m nad letališčem (po moje nekje na cca 800-900 metrov nad morjem), pod nama pa pol Slovenije. Ne veste, kakšen občutek je, ko te od tal loči samo navadno pleksi steklo. No, še posebej ne veste, kako je, ko začne pihat veter, Tim ti pa reče, da lahko pilotiraš. Da so ročke še bolj občutljive od avtomobilskega volana, sem začutila šele, ko sem jo prehitro nagnila navzdol. In potem sem gledala skoraj direkt na zemljo. “To je pa tako kot vlak smrti v Gardaland,” sem vpila in obenem premišljevala, da niti slučajno feeling ni isti. Tam imaš tirnice, točno veš, kam greš. V tem primeru pa se je Tim malo “hecal” in ob tem neizmerno užival. Priznam, da me je bilo po dolgem času spet strah. Adrenalin pa v žilah na ful! Priporočam vsakemu adrenalin freaku in komi čakam, da nas Tim popelje nad oblake.
Aja, še to moram povedat: Irena se je držala precej bolje od mene, bojda ji je bilo darilo za diplomo všeč;) Tudi Mitju. Samo ga ne bom preveč razvadila. Prvi trije meseci so izgleda najslajši..
Prepričana pa sem, da bomo čimprej ponovili. Še posebno zaradi dobre družbe in občutka, da zopet živim! Hvala vsem trem. Carji ste. In rada vas mam.

Katrin