Dear diary,
soba je še vedno povsem nastlana z izpiski, odgovori in knjigami za moj (težko pričakovani) kolokvij. Po vseh teh dneh imam učenja počasi dovolj. Če bo, potem bo, če ne bo, pa prav tako. Smučarajanje me čaka v vsakem primeru, samo naj že mine ta pritisk pred preizkusom znanja. Če temu sploh lahko tako rečemo. Če ni to le iskanje igle v kopici sena, samo zato, da bi katedra obdržala ugled in kolokvij ocenila pozitivno samo kakšnim 20-im odstotkom študentom. Včasih se sprašujem, kaj mi bo to znanje koristilo. Upam, da mi bo. Nekoč. Če ne zaradi drugega, zaradi truda, ki sem ga v to vložila. Zaradi čokolade in neprespanih noči. Zaradi večerov s prijatelji, ki so šli mimo mene. Upam, da bom to znala nekoč ceniti.
Sklenila sem: rada bi se naučila španščine. Sem pa tja že sestavim kakšno besedo samostojno, trenutno pa mi pri vsem skupaj še vedno pomagajo traslatorji na internetu. Z njimi včasih zvenim pametnejše.
Popoldan, ki se počasi preliva v večer v zvokih salse in nečesa nepoznanega. Vonj po vaniliji in zeleni čaj. Čaroben trenutek, utrinek, flashback. Odnese me stran. In potem spet nazaj pred knjige.
Rinca
